MOJ POGLED NA PREDLOG ZAKONA O MEDIJIH

Vem, da ste čakali, da se odzovem na predlog Zakona o medijih. Preden sem to storila, sem si vzela čas in celoten zakon prebrala, saj vam želim ponuditi argumentiran pogled. Ta objava je nekoliko daljša, a vredna branja.

NA KRATKO

Glavni problem zakona je njegova nespecifičnost in subjektivnost, zaradi katere bo pod njegovim okriljem dovoljeno vse in hkrati nič – kar je za zakon popolnoma nesprejemljivo.

Zakon je problematičen na več področjih, ampak naj posebej izpostavim naslednja:

• prenos pooblastil sodne veje oblasti na inšpektorje, ki bodo lahko kaznovali po lastni presoji (tudi posameznike);

• vladno odločanje o pogojih za dodeljevanje državnih pomoči;

• pomanjkanje jasnih definicij in kriterijev.

ZAKON ZA UTIŠANJE DRŽAVLJANOV

Eden od glavnih problemov je, da ta zakon prenaša določena pooblastila, ki jih ima Policija, tožilstvo in sodišča na uradnike na Ministrstvu za kulturo oziroma na Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS). Po tem zakonu bodo med drugim inšpektorji imeli pooblastila preiskovati in kaznovati kršitve prepovedi spodbujanja nasilja, sovražnega govora, sovraštva in ščuvanja k storitvi terorističnih kaznivih dejanj. Ampak ta dejanja so že kazniva po Kazenskem zakoniku, kjer so za ugotavljanje pristojni Policija, tožilstvo in sodišča – nikakor pa ne Ministrstvo za kulturo. Spodbujanje nasilja, terorizma ali sovražni govor so kazniva dejanja, ne glede na to, ali jih zakrivi medij, vplivnež, politik ali navaden državljan.

Poleg tega zakon ne določa jasnih kriterijev za inšpektorje, je pa omenjeno, da bodo z globo od 100 do 500 EUR lahko kaznovani posamezniki (ne le mediji, ampak tudi posamezniki - to piše v 102., 103. in 104. členu zakona). Sama vidim samo en cilj tega dela zakona: prenos pooblastil sodne veje oblasti na inšpektorje, ki bodo lahko kaznovali po svoji lastni presoji. Z drugimi besedami CENZURA.

Tudi vohunjenje je prepovedano po Zakonu o kazenskem postopku, kjer piše, da ga lahko odobri le sodišče in to zgolj v zelo izjemnih primerih. Država bo po predlogu zakona izvajala tudi nadzor nad mediji in njihovim poslovanjem (20. in 33. člen). To vključuje tudi zasebne medije, ki ne prejemajo državne pomoči, kar je hud poseg v zasebno lastnino. Naslov 4. poglavja dobesedno vključuje besedno zvezo »nujna omejitev medijske dejavnosti« kar priča o poskusu nadzora in cenzure medijev.

Gremo naprej na trenutno najbolj vročo temo. Ali bo vse to veljajo tudi za vplivneže?

VPLIVNEŽI: MEDIJI ALI NE?

Po 3. členu zakona se definicija vplivnežev prekriva z definicijo medija in novinarja. Mediji so po novem zakonu opredeljeni kot vsi, »katerih namen je periodično zagotavljanje ali razširjanje programskih vsebin, za katere je uredniško odgovoren izdajatelj medija, splošni javnosti, in sicer na kateremkoli nosilcu objavljanja informacij ali po katerikoli komunikacijski poti z namenom obveščanja, izobraževanja, zabave, vplivanja na javno mnenje ali trženja uporabnikov«. V to definicijo so vključeni tudi vplivneži.

Ja vem, ministrica za kulturo Asta Vrečko trdi, da vplivneži niso mediji in da večina stvari v tem zakonu zanje ne velja, vendar bi to moralo biti jasno zapisano v zakonu. En sam stavek, kot je »vplivneži niso mediji ali novinarji«, bi zadoščal, da bi se to razjasnilo. Če je res, kar trdi ministrica, jo pozivam, da ta stavek doda v zakon in konča zmedo. Dokler pa tega ni, je definicija medija tako široka, da lahko zajame praktično vsakega, ki redno objavlja na socialnih medijih. Pozor, tudi to kdo je vplivnež ni natančno definirano, saj ne vemo, kako se bo merilo, da ima nekdo vpliv na socialnih medijih - ali bo to število sledilcev, ogledov, interakcij, kaj? Tudi ni jasno, ali politiki, npr. Janez Janša ali Borut Pahor, z velikim številom sledilcev, spadajo v kategorijo vplivnežev?

DRŽAVNI DENAR, VLADNI POGOJI

Novi zakon omogoča vmešavanje vlade v dodeljevanje državne pomoči in državnega oglaševanja, saj je večkrat zapisano, da ima vlada pravico »podrobneje določiti tudi posebne pogoje ter podrobnejše pogoje in merila za dodeljevanje finančne pomoči.« Kako torej lahko ministrica trdi, da bo po tem zakonu dodeljevanje sredstev manj politično, če ravno ta zakon vladi omogoča, da sama arbitrarno prilagaja kriterije za dodeljevanje finančnih sredstev medijem?!

ZAKAJ NOV ZAKON, ČE EMFA ŽE VELJA?

Poleg vsega napisanega, pa je pred kratkim skoraj v celoti v veljavo stopil Evropski akt o svobodi medijev (EMFA). Gre za uredbo Evropske Unije na področju medijev in medijske svobode. Uredba pomeni, da je ta zakonodaja pravno zavezujoča v vseh držav članicah, torej je to zakonodaja, ki velja v Sloveniji in pokriva področje medijev in medijske svobode. Zakaj torej je ministrstvo šlo pripravljati nov zakon, če pa je ravno prišla v veljavo zakonodaja EU?

ZA KONEC

V tem zakonu je še ogromno problematičnih zadev, to je le kratek povzetek tistih, ki najbolj izstopajo. Sama sem na to temo poslala vprašanje Evropski komisiji. Ko prejmem njihov odgovor, ga bom objavila. Ključno pa je, da Zakon o medijih v tej obliki ne sme biti sprejet, saj gre za grob poseg v neodvisnost medijev, zaščito novinarjev in svobodo izražanja.